Ljudsko in umetno: dva obraza ustvarjalnosti

Monografija v osmih poglavjih sistematično predstavlja ujemanje in razločke med ljudsko in t. i. umetno ustvarjalnostjo. Teoretsko modeliranje razmerij med ljudskim in umetnim pesništvom povezuje z njegovimi zgodovinsko-interpretativnimi prikazi od razsvetljenstva pa do sodobnosti – z obsežno mrežo avtorjev sodobne slovenske poezije, ki so si za svoje odnosnice izbrali prav slovensko ljudsko pesem. Delo obravnava še fenomen ponarodele pesmi, poseben pojav medbesedilnih nizov, ljudsko pesem v poeziji Svetlane Makarovič, Vena Tauferja in Gregorja Strniše ter v proznem delu Fuga v križu Jožeta Snoja. Knjiga naj bi prav z vzporejanjem in povezovanjem dveh tako različnih ustvarjalnih tokov predvsem strokovni, a tudi širši javnosti, predstavila izjemen pomen slovenske ljudske pesmi, ki jo je imela v preteklosti, in katere fenomen se je v sodobni slovenski poeziji na postmodernistični način še okrepil. Literarizacija ljudske pesmi je morda eden novih načinov življenja ljudske pesmi danes, čeprav še vedno živi v svoji prvotni obliki.