Sonce vročega avgusta: Roman

avtobus avtomobil beton bolnišnici boš bržčas bržda bunkerju čas časa časnik čeprav čez človek Črički čutila daleč dela delo dolgo doma Dušan Dušanom fjord glas gledal gospodična Marija govoril hiši hišico hudič imela kajpada kakšno Kaštelu kdaj pa kdaj klavir kovček ljudi ljudje Majni malce Marseillu misli mislila mogla mogoče morala morda moreš morje morju mož Nadi Nado navsezadnje nekam nekoč nekolikanj nekoliko nenadoma neprestano nič drugega ničesar nihče nikoli nisem njej normandijski občutek obraz oče oči očitno okrog otrok ozračje pač pianistka počasi pojutrišnjem poletje pomislila popoldne pozneje pravzaprav precej preveč prišel prišla rahlo reči rekel rekla rekla Nada resnično Robert Roman Roman Zalar Savo sebi seboj skoraj sobi sonce Sonce vročega avgusta Sonječka spet sploh stvari šele šjora šla šoli takrat tisti tisto včasih večer vedela veliko vendarle veš Vietnam vihar vonj vprašal začel zakaj zdel zdelo zmeraj ženska življenje