Vloga spola v procesu žalovanja ob smrti bližnjega družinskega člana: doktorska disertacija

Strokovna pomoč za žalujoče temelji na izsledkih raziskav, v katere so večinoma vključene ženske, ženske pa se tudi v večjem številu poslužujejo različnih strokovnih oblik pomoči. Zato bi bilo potrebno izvesti raziskavo, v katero bi v večjem številu vključili tudi moške, saj ni nujno, da strokovne oblike pomoči, ki so jim na razpolago, naslavljajo tudi njihove potrebe, saj izhajajo iz izsledkov raziskav, v katere so bile vključene predvsem ženske. V nalogi nas je zanimala vloga spola pri odzivih na izgubo na čustveni, kognitivni, telesni in vedenjski ravni, vloga spola pri navezanosti v procesu žalovanja, vloga spola pri individualnih in socialnih strategijah spoprijemanja in vloga spola pri posluževanju strokovne pomoči. Predvidevali smo, da obstaja v žalovanju med spoloma več podobnosti kot razlik, razlike pa smo pričakovali pri socialni podori, in sicer smo sklepali, da imajo ženske več socialne podpore kot moški. V raziskavi smo izvedli kvalitativno-kvantitativno metodo s 60 žalujočimi (30 moških, 30 žensk) ki so izgubili bližnjega družinskega člana (starša, otroka, partnerja) pred enim do dvema letoma. Žalujoči so izpolnili naslednje vprašalnike: vprašalnik o stilih navezanosti RQ, vprašalnik o spoprijemanju s stresom COPE in vprašalnik o žalovanju PG-13. Z žalujočimi smo izvedli poglobljeni intervju s projekcijskima tehnikama družinsko drevo in slikovni test navezanosti. Na osnovi smernic tematske analize smo določili 40 tem. Ugotovili smo, da je pri ženskah, ki se poslužujejo več emocionalne in instrumentalne socialne podpore prisotnih manj zapletov v procesu žalovanja, manj zapletov v procesu žalovanja pa je prisotnih tudi pri ženskah, ki so varno navezane. Pri moških razlike niso bile statistično značilne. Ugotovili smo tudi, da za žalujoče obeh spolov, ki se poslužujejo zanikanja v procesu žalovanja, velja, da se v večji meri soočajo z zapleti v žalovanju, žalujoči obeh spolov, ki pa v izgubi vidijo priložnost za osebnostno rast, pa procesu žalovanja ustrezno zaključijo. Z manj zapleti v procesu žalovanja je povezana še strategija uporaba humorja, in sicer je ta strategija statistično značilna samo za moške. Med spoloma obstaja v procesu žalovanja več podobnosti kot razlik. Da je vloga spola družbeno pogojena, je razvidno tudi pri žalujočih v našem vzorcu. Predvsem moški, ki so žalovali na ženski način (občutenje žalosti, izražanje stiske skozi jok, potreba po podpori v družini, potreba po strokovni pomoči) so se spraševali o družbeni ustreznosti žalovanja, kadar so ocenili, da njihovi odzivi odstopajo od družbeno pričakovanih okvirjev. Ženske se o družbeni ustreznosti žalovanja niso spraševale. Za žalujoče bi bilo potrebno vzpostaviti enoten informacijski sistem, ki bi vseboval vse nujno potrebne in strokovno preverjene informacije o procesu žalovanja, s čimer bi tudi žalujoči obeh spolov imeli možnost, da se z značilnostmi procesa žalovanja bolje seznanijo, kar bi jim bilo v pomoč pri prepoznavi njihovega lastnega načina soočanja z izgubo, ki se z družbeni pričakovanji glede vloge moškega in vloge ženske lahko sklada ali pa tudi ne.