Temelji glasbe: De institutione musica

Sprednja platnica
Založba ZRC, 1. sep. 2013 - 344 strani
0 Recenzije
Mnenja niso preverjena, vendar Google preveri in odstrani lažno vsebino, ko jo prepozna.

Kmalu po letu 500 je mladi rimski intelektualec A. M. S. Boetij zbral vse dostopno antično vedenje o glasbi in ga ubesedil v latinsko pisanem traktatu. Prepričan je bil, da je vedenje o glasbi (kot tudi o ostalih predmetih kvadrivialnih disciplin) nujna in neobhodna osnova vsakega spoznavanja in vse filozofije. Boetijevo zahtevno besedilo, ki ga je odkril šele karolinški čas, je postalo izhodišče evropske glasbene teorije in ob njegovih teoremih se je ostril razum intelektualcev, ne samo glasbenih, skozi stoletja. Izdaja prinaša urejeno latinsko besedilo, vzporedno z njim slovenski prevod, opremljen z opombami, slovensko-latinski pojmovnik Boetijeve glasbene teorije ter bibliografijo.

 

Mnenja - Napišite recenzijo

Na običajnih mestih nismo našli nobenih recenzij.

Izbrane strani

Vsebina

Poglavja
17
Liber primus
18
Prva knjiga
19
Tres esse musicas in quo de vi musicae
26
Trije rodovi glasbe O njeni moči
27
De vocibus ac de musicae elementis
28
O tonih in elementih glasbe
29
De speciebus inaequalitatis
30
Demonstrationes non esse CCXLIII ad CCLVI toni medietatem
128
Dokazi da razmerje 243 nasproti 256 ni polovica tona
129
De maiore parte toni in quibus minimis numeris constet
130
v katerih najmanjših številih obstoji
131
Quibus proportionibus diapente ac diapason constent et quoniam diapason sex tonis non constet
132
katerih razmerjih obstojita oktava in kvinta Oktava ne sestoji iz šestih tonov
133
Liber tertius
136
Tretja knjiga
137

Vrste neenakosti
31
Quae inaequalitatis species consonantiis deputentur
32
Katere zvrsti neenakosti se prištevajo h konsonancam
33
Cur multiplicitas et superparticularitas consonantiis deputentur
34
Zakaj se množinskost in superpartikularnost prištevata h konsonancam
35
Quae proportiones quibus consonantiis musicis aptentur
36
Katera razmerja se prilagajajo katerim konsonancam
37
Quemadmodum Pythagoras proportiones consonantiarum investigaverit
38
Kako je Pitagora raziskal razmerja konsonanc
39
Quibus modis variae a Pythagora proportiones consonantiarum perpensae sint
40
Na katere načine je Pitagora izmerjal konsonančna razmerja
41
De divisione vocum earumque explanatione
42
Vrste glasov in njihova razlaga
43
De ordine theorematum id est speculationum
44
O vrstnem redu razpravnih vsebin
45
In quibus primis numeris semitonium constet
46
katerih najmanjših številih obstoji polton
47
Diatessaron a diapente tono distare
48
Kvartaje za en ton oddaljena od kvinte
49
De additionibus chordarum earumque nominibus
50
O dodajanju strun in njihovih imenih
51
De generibus cantilenae
58
O rodovih melodij
59
De ordine chordarum nominibusque in tribus generibus
62
O zaporedju strun v treh rodovih in o njihovih imenih
63
Quae sint inter voces in singulis generibus proportiones
66
Katera razmerja med toni so v posameznih rodovih
67
Quid sit diazeuxis
68
Kaj je diázeuxis
69
Quibus nominibus nervos appellaverit Albinus
70
Kakoje strune poimenoval Albin
71
Ubi consonantiae repperiantur
72
Kje se konsonance najdevajo
73
Quid contra Platonem Nicomachus sentiat
74
Kaj v nasprotju s Platonom dojema Nikomah
75
Quid sit musicus
76
Kaj pomeni biti muzik
77
Liber secundus
80
Druga knjiga
81
De relativae quantitatis differentiis
82
O vrstah količinskih razmerij
83
Cur multiplicitas ceteris antecellat
84
Zakaj je množinski rod odličnejši od drugih
85
Quid sint quadrati numeri deque his speculatio
86
Kaj so kvadratna števila Vpogled vanje
87
Omnem inaequalitatem ex aequalitate procedere eiusque demonstratio
88
Vsaka neenakost izvira iz enakosti Dokaz tega
89
Regulae quotlibet continuas proportiones superparticulares inveniendi
90
Pravila po katerih se iščejo zaporedna superpartikularna razmerja
91
De proportione numerorum qui ab aliis metiuntur
94
O razmerjih med števili ki jih merijo druga števila
95
Qui ex multiplicibus et superparticularibus multiplicatis fiant
98
Kaj nastane z množenjem množinskih in kaj z množenjem superpartikularnih razmerij
99
De arithmetica geometrica armonica medietate
100
O aritmetični geometrični in harmonični sredini
101
De continuis medietatibus et disiunctis
102
O strnjenih in prekinjenih sredinah
103
De armonica medietate et de ea uberior speculatio
108
O harmonični sredini Obširnejši vpogled vanjo
109
Quemadmodum inter duos terminos supradictae medietates vicissim locentur
110
Kako se med dva termina postavljajo zgoraj omenjene sredine
111
De ordine consonantiarum sententia Eubulidis et Hippasi
112
O Evbulidovem in Hipasovem pojmovanju zaporedja konsonanc
113
SententiaNicomachi quae quibus consonantiis opponantur
114
Nikomahov nauk o tem katere konsonance so nasproti katerim konsonancam
115
Quid oporteat praemitti ut diapason in multiplici genere demonstretur
116
Kaj je treba vnaprej povedati za dokaz daje oktava v množinskem rodu
117
Demonstratio per inpossibile diapason in multiplici genere esse
118
Dokaz na osnovi nemožnega daje oktava v množinskem rodu
119
Demonstratio diapente et diatessaron in maximis superparticularibus esse
122
Dokaz da sta kvinta in kvarta v največjih superpartikularnih razmerjih
123
Diapason ac diapente in tripla proportione esse in quadrupla bis diapason
124
Oktava s kvinto je v trojnem dvojna oktava v četvernem razmerju
125
De semitonio in quibus minimis numeris constet
126
O poltonu V katerih najmanjših številih obstoji
127
Ex sesquitertia proportione sublatis duobus tonis toni dimidium non relinqui
140
Ob odstranitvi dveh tonov velikih sekund od štiritretjinskega razmerja ne ostane polovica tona
141
Adversum Aristoxenum demonstrationes diatessaron consonantiam ex duobus tonis et semitonio non constare integro nec diapason tonis sex
142
Dokazi proti Aristoksenu da kvarta ne sestoji iz dveh tonov in točnega poltona niti oktava ne iz šestih tonov
143
Diapason consonantiam a sex tonis commate excedi et qui sit minimus commatis numerus
144
Šest tonov presega oktavo za eno komo Kaj je najmanjše število kome
145
Quemadmodum Philolaus tonum dividat
146
Kako deli ton Filolaj
147
Tonum ex duobus semitoniis et commate constare
148
Ton sestoji iz dveh malih poltonov in kome
149
De toni partibus per consonantias sumendis
150
O določanju delov tona s pomočjo konsonanc
151
Regula semitonii sumendi
156
Pravilo za določitev malega poltona
157
Demonstratio Archytae superparticularem in aequa dividi non posse eiusque reprehensio
160
Arhitov dokaz da se superpartikularnega razmerja ne da deliti na enaki polovici in kritika tega dokaza
161
In qua numerorum proportione sit comma et quoniam in ea quae maior sit quam LXXV ad LXXIIII minor quam LXXIIII ad LXXIII
162
v večjem kot 75 nasproti 74 in manjšem kot 74 nasproti 73
163
Quod semitonium minus maius quidem sit quam XX ad XVIIII
168
Daje mali polton sicer večji kot 20 nasproti 19 vendar manjši kot 19+12 nasproti 18+12
169
Semitonium minus maius quidem esse tribus commatibus minus vero quattuor
170
Mali poltonje sicer večji od treh kom vendar manjši od štirih
171
Apotomen maiorem esse quam quattuor commata minorem quam
172
Apotomé je večja od štirih in manjša od petih kom ton je večji od osem in manjši od devet kom
173
Superius dictorum per numeros demonstratio
174
Številčni dokazi zgornjih trditev
175
Liber quartus
180
Četrta knjiga
181
Diversae de intervallis speculationes
182
Različna opažanja o razmerjih
183
Musicarum notarum per graecas ac latinas litteras nuncupatio
190
Poimenovanje tonov z grškimi in latinskimi črkami
191
Musicarum notarum per voces convenientes dispositio in tribus generibus
192
Razporeditev glasbenih znakov in imen tonov treh rodov
193
Monochordi regularis partitio in genere diatonico
194
Delitev diatoničnega rodu na oštevilčenem monokordu
195
Monochordi netarum hyperboleon per tria genera partitio
198
Delitev strun tetrakorda hyperboleon na monokordu v tri rodove
199
Ratio superius digestae descriptionis
202
Razlaga zgornjega ponazorila
203
Monochordi netarum diezeugmenon per tria genera partitio
206
Delitev strun tetrakorda diezeugmenon v tri rodove
207
Monochordi netarum synemmenon per tria genera partitio
208
Delitev strun tetrakorda synemmenon v tri rodove
209
Monochordi meson per tria genera partitio
212
Delitev tetrakorda meson v tri rodove
213
Monochordi hypaton per tria genera partitio et totius dispositio descriptionis
216
Delitev tetrakorda hypaton v tri rodove na monokordu in ponazorilo celotnega opisa
217
Ratio superius dispositae descriptionis
220
Red zgornjega ponazorila
221
De stantibus vocibus et mobilibus
222
O stalnih in premičnih tonih
223
De consonantiarum speciebus
224
O zvrsteh sozvočij
225
De modorum exordiis in quo dispositio notarum per singulos modos ac voces
230
O izhodiščih modusov in razpored glasbenih znakov po modusih in tonih
231
Descriptio continens modorum ordinem ac differentias
232
Prikaz reda modusov in njihovih razlik
233
Ratio superius dispositae modorum descriptionis
234
Smisel zgoraj podanega prikaza modusov
235
Quemadmodum indubitanter musicae consonantiae aure diiudicari possint
242
Kakoje mogoče s sluhom nedvoumno presojati glasbene konsonance
243
Liber quintus
244
Peta knjiga
245
Quid sit armonica regula vel quam intentionem armonicae Pythagorei vel Aristoxenus vel Ptolomaeus esse dixerunt
248
Kaj je harmonsko ravnilo ali kaj so pitagorejci Aristoksen in Ptolemaj dejali daje smisel harmonije
249
In quo Aristoxenus vel Pythagorici vel Ptolomaeus gravitatem atque acumen constare posuerint
250
čem sta po Aristoksenu pitagorejcih in Ptolemaju utemeljeni nižina in višina
251
Quem numerum proportionum Pythagorici statuant
252
Katero število postavljajo pitagorejci kot osnovno število razmerij
253
Quod reprehendat Ptolomaeus Pythagoricos in numero proportionum
254
Kako Ptolemaj glede številčnih razmerij zavrača pitagorejce
255
Quae sit proprietas diapason consonantiae
256
Kaj je lastnost sozvočja oktave
257
Avtorske pravice

Pogosti izrazi in povedi

apotomé Aristoksen atque autem Boetij CCLVI CCXLIII chromatice consonantiam dela diapason diapente diatessaron diatonična diatonos diesis differentia duobus dva tona eadem eius enarmonios enharmonska enim etiam fient genere haec hoc modo hypate hypaton hypate meson idem igitur IIII inter intervalov koma konsonanca kromatična kvarte kvinta lichanos hypaton lichanos meson maior mali polton mese mnogokratnik modis modus multiplex namreč naravno število nastane nete diezeugmenon nete hyperboleon nete synemmenon neten Nikomah numerus nunc oktava paramese paranete diezeugmenon paranete hyperboleon paranete synemmenon parhypate hypaton parhypate meson pars partem pitagorejci polton potest proportio proportionem proslambanomenos quae quam quattuor quidem quod quoniam quoque razmerje Rursus scilicet secundum sekunda semitonio sesqualtera sesquitertia sint smeri navzgor sozvočje spatium struna sunt superpartikularno synemmenon število številoma štiritretjinsko tertia tetrakord tona toni tonis tonum tonus tres tribus tripolovinsko trite trite diezeugmenon trite hyperboleon trite synemmenon unum velika sekunda vero VIIII

Bibliografski podatki

QR code for Temelji glasbe
NaslovTemelji glasbe: De institutione musica
Historia scientiae
AvtorAnicij Manlij Severin Boetij aka Anicius Manlius Severinus Boethius
ZaložnikZaložba ZRC, 2013
ISBN9612546592, 9789612546595
Dolžina344 strani
  
Izvozi navedboBiBTeX EndNote RefMan