Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758)

Kozma Ahačič se v svoji znanstveni monografiji loteva obdobja, ki se ga v slovenski literarni in jezikovni zgodovini ponovno vrednoti in ocenjuje šele v zadnjem času. Zajema temeljno vprašanje, kako in zakaj se je po protestantih kljub na videz neugodnim okoliščinam nadaljevala tradicija pisanja v slovenskem jeziku in kako so se pisci pri pisni slovenščini soočali s težavami jezika ter tlakovali pot slovenski knjižni normi. Čeprav je znano, da po protestantih več desetletij na Slovenskem ni bilo tiskanih slovenskih knjig, ne drži, da tudi v tem času produkcije v slovenščini ni bilo. Nasprotno, iz 16. in 17. stoletja obstaja veliko nabožnega rokopisnega gradiva v slovenskem jeziku, pa tudi nekoliko kasnejši tiskani opusi slovenskih pridigarjev nikakor niso majhnega obsega. Bralec se bo poleg zanimivega orisa zgodovinskega časa srečal še s pomembnimi imeni slovstvenega obdobja med letoma 1600 in 1759: Hrenom, Čandkom, Alesio, Matijo Kastelcem, Schönlebnom, Valvasorjem, Svetokriškim, Basarjem, Rogerijem Ljubljanskim, Hipolitom Novomeškim, Paglovcem in drugimi.