Obrat Gillesa Deleuza: Teorija subverzije in ideja popolne ontologije v Logiki smisla in Anti-Ojdipu

Delo pokaže, kako se ideja strukturalizma v Deleuzovi teoriji hkrati vključuje v tradicionalni kontekst ontologije in napoveduje teme poststrukturalizma. Kljub svoji raznolikosti in heterogenosti Deleuzova misel izpričuje neverjetno vztrajnost na poti sprevračanja običajnih ter očitnih ločnic; prav to je bistvo Deleuzove filozofske subverzije, v kateri se naš vsakdanji svet, svet reči, oseb in besed, izkaže za simulacijo samega sebe. Toda, trdi avtor, da bi lahko postavila svet na glavo, mora misel pretrgati prikrito vez, ki jo priklepa na svet; razgraditi mora videz, zaradi katerega je običajni svet tudi njen svet. Ker se ni pustila ujeti površini videza, ampak je pohitela z njeno razcepitvijo, dokazuje avtor, se je Deleuzova misel za vselej zapisala pomnoževanju in razgrinjanju razlik, medtem ko je zaman poskušala misliti točko obrata, kjer bi se te razlike dotaknile stvari same.