Razsvetljenske interpretacije narave. (1749–1756)

Zbornik vkljuèuje besedila treh temeljnih avtorjev zgodovine znanosti in filozofije francoskega razsvetljenstva. Georges-Louis Leclerc de Buffon (1707–1788), najveèji prirodopisec osemnajstega stoletja, se v uvodni razpravi svojega monumentalnega Prirodopisa (1749–1788) zavzema za specifiènost znanosti o življenju, v poglavju “Osel" pa ponudi presenetljivo izdelan pojem evolucije. Newtonski fizik Pierre-Louis Moreau de Maupertuis (1698–1759) v Eseju o nastajanju organiziranih teles (1754) sistematièno in na eksperimentalni osnovi opredeljuje naèela dedovanja in se s tem umešèa med napovedovalce Mendlove genetike. Enciklopedist Denis Diderot (1713–1784) v Mislih o interpretaciji narave (1754) v slogu Francisa Bacona analizira položaj znanosti v svojem èasu kakor tudi logiko znanstvenega raziskovanja samega. Vsi avtorji v središèe svoje refleksije postavljajo znanost o življenju – biologijo. Pretresajo njene temelje in metodo ter se zavzemajo za njen razvoj. S tem korenito preoblikujejo znanstveno razumevanje živega ter metode preuèevanja živih bitij in življenjskih procesov.

Izbor besedil je narejen na podlagi izdaje Denis Diderot, Pensées sur l'interprétation de la nature, ur. Colas Duflo, Flammarion, Pariz 2004. Besedila Buffona in Maupertuisa so prevedena po natisu v dodatku omenjene izdaje. Dva odlomka iz Buffonove uvodne razprave, ki sta iz te izdaje izpušèena, sta prevedena po izdaji Histoire naturelle, générale et particuli?re, avec la description du Cabinet du Roi. Tome premier, Pariz 1749. Diderotovo besedilo je prevedeno po znanstveno kritièni izdaji Denis Diderot, OEuvres compl?tes. Tome IX. L'Interprétation de la nature (1753–1765), ur. Jean Varloot, Hermann, Pariz 1981. Maupertuisov odgovor Diderotu je preveden po izdaji OEuvres de Maupertuis, 2. zv., Lyon 1768.