Naravoslovje 1. Kozmologija in geografija: Knjige 1-6

Naravoslovje (Historia Naturalis) Plinija Starejšega je eno najobsežnejših del, kar nam jih je ohranila rimska antika, in tudi eno strokovno in terminološko najzahtevnejših. Strokovna literatura ga pogosto oznaèuje za enciklopedijo antiènega sveta. Plinij je v delo povezal zelo obsežne eseje s podroèja aplikativnih znanosti, v katerih opisuje snovi, naravne procese in pojave, v prvi vrsti z vidika naravoslovnih znanosti (kemija, fizika, biologija idr.), vedno pa tudi z vidika uporabnosti raznih naravnih dobrin za èloveka v vsakdanjem življenju. Vsebino zanje je èrpal iz že obstojeèih virov, in sicer je uporabil 146 razliènih rimskih piscev in 327 grških piscev. Naravoslovje 1 je prva knjiga integralnega prevoda Plinijevega dela. V njej je podrobno kazalo vseh 36 knjig (1) ter knjige, posveèene kozmologiji (2) in geografiji (3–6). Dodana ji je knjiga prevajalca Mateja Hriberška, s spremno študijo, podrobnim komentarjem in indeksom, kot tudi biografskimi opisi Plinijevih virov in dvema zemljevidoma.

Nasploh je Plinij edini rimski pisec, ki je zajel tako široko in pisano paleto raznih znanosti ter ostaja še vedno ena glavnih referenc za poznavanje antiène geografije, kozmologije in astronomije, na podroèju zoologije dopolnjuje druge antiène strokovne pisce (zlasti Aristotela), nenadomestljiv vir pa je za poznavanje antiène botanike, farmacije, metalurgije in mineralogije. Izjemno je vplival ne le na naravoslovne vede, ampak tudi na umetnost; s svojimi opisi živali je zaznamoval srednjeveško umetnost bolj kot kateri koli drugi antièni ali srednjeveški pisec, neprecenljiv pa je tudi za poznavanje zgodovine antiène umetnosti, saj je v Naravoslovje vkljuèil tudi pregled antiène umetnosti (kiparstva, slikarstva idr.), ki je unikatno in referenèno prièevanje o antiènih umetnikih, njihovem ustvarjanju in njihovih umetninah.

Kot strokovna avtoriteta in referenca je ostal aktualen vse do 17. stoletja in do zaèetka razvoja naravoslovnih znanosti, ki je prineslo nova spoznanja in nove, sodobnejše priroènike in enciklopedije. V 19. stoletju je strokovna javnost v veliki meri odrivala njegovo delo v ozadje; to je bila logièna posledica razvoja naravoslovnih ved, filologi pa so ga dosti prezrli zato, ker s svojim jezikom ne sodi med klasiène, ampak med poklasiène pisce. Na novo so Plinija in njegovo Naravoslovje odkrili in zaèeli preuèevati v 20. stoletju. V zadnjih 25 letih pa se v raziskave aktivno vkljuèuje tudi sodobna znanost, ki skuša eksperimentalno dokazati, ovreèi ali tehnièno verificirati dognanja in podatke antiènih strokovnih piscev. Razvoj naravoslovnih znanosti in sodobne naravoslovne raziskovalne metode prinašajo nova spoznanja in drugaèen pogled na Plinija in njegovo delo, zato lahko raziskovalci marsikaj, kar je pred stoletjem in veè veljalo za napaèno, gledajo skozi povsem novo prizmo.