Knjiga se razvejanega področja, za katerega je v rabi tudi termin postklasična naratologija, loteva iz dveh literarnovednih perspektiv: historično razvojne in sistematske ali teoretično metodološke. Tako zajame pojav, ki v slovenski literarni vedi doslej še ni bil obravnavan na ta način in v takem obsegu in se pri tem osredotoči na verbalne pripovedi. Prvi del knjige se ukvarja s teoretskimi preliminarijami, vpeljavo temeljnih pojmov in terminološkimi vprašanji, določitvijo predmeta raziskovanja in definicijami pripovedi. Drugi del sledi zgodovini teorij pripovedi in oblikovanju njenega pojmovnega instrumentarija skozi več razvojnih faz. Tretji del pregleda slovenske dosežke in jih primerja z razvojem mednarodnih raziskav. Četrti del pa preverja aplikabilnost sodobnih pripovednoteoretskih teženj ob konkretnem gradivu. Obravnava koncept vsevednega pripovedovanja, vidike naratologije drame in pojav pripovednosti v dramatiki Dušana Jovanovića, razvoj naratologije družbenih spolov, vpeljavo pripovednoteoretskih kategorij v raziskovanje avtobiografij in zaokroži razpravljanje z vstopom na interdisciplinarno področje t. i. historiografske naratologije.

Priznanje Antona Ocvirka (za najboljšo izvirno komparativistično monografijo zadnjih dveh let), 2016.