Zbornik vključuje besedila treh temeljnih avtorjev zgodovine znanosti in filozofije francoskega razsvetljenstva. Georges-Louis Leclerc de Buffon (1707–1788), največji prirodopisec osemnajstega stoletja, se v uvodni razpravi svojega monumentalnega Prirodopisa (1749–1788) zavzema za specifičnost znanosti o življenju, v poglavju “Osel« pa ponudi presenetljivo izdelan pojem evolucije. Newtonski fizik Pierre-Louis Moreau de Maupertuis (1698–1759) v Eseju o nastajanju organiziranih teles (1754) sistematično in na eksperimentalni osnovi opredeljuje načela dedovanja in se s tem umešča med napovedovalce Mendlove genetike. Enciklopedist Denis Diderot (1713–1784) v Mislih o interpretaciji narave (1754) v slogu Francisa Bacona analizira položaj znanosti v svojem času kakor tudi logiko znanstvenega raziskovanja samega. Vsi avtorji v središče svoje refleksije postavljajo znanost o življenju – biologijo. Pretresajo njene temelje in metodo ter se zavzemajo za njen razvoj. S tem korenito preoblikujejo znanstveno razumevanje živega ter metode preučevanja živih bitij in življenjskih procesov.

Izbor besedil je narejen na podlagi izdaje Denis Diderot, Pensées sur l'interprétation de la nature, ur. Colas Duflo, Flammarion, Pariz 2004. Besedila Buffona in Maupertuisa so prevedena po natisu v dodatku omenjene izdaje. Dva odlomka iz Buffonove uvodne razprave, ki sta iz te izdaje izpuščena, sta prevedena po izdaji Histoire naturelle, générale et particulière, avec la description du Cabinet du Roi. Tome premier, Pariz 1749. Diderotovo besedilo je prevedeno po znanstveno kritični izdaji Denis Diderot, OEuvres complètes. Tome IX. L'Interprétation de la nature (1753–1765), ur. Jean Varloot, Hermann, Pariz 1981. Maupertuisov odgovor Diderotu je preveden po izdaji OEuvres de Maupertuis, 2. zv., Lyon 1768.