Knjiga velja za ključno delo v opusu italijanskega filozofa Roberta Esposita in prelomno delo na področju sodobnih raziskav koncepta biopolitike, ki ga je arheolog vednosti Michel Foucault uvedel sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Esposito izhaja iz konceptualne zagate, ki preči Foucautovo teorijo biopolitike. Ta namreč nenehno niha med dvema nekompatibilnima definicijama, in sicer med pozitivno definicijo, ki biopolitiko pojmuje kot politiko življenjske rasti in širitve, in negativno definicijo, po kateri je biopolitika praksa uničevanja življenja. To protislovje Esposito razreši z uvedbo novega koncepta, ki manjka znotraj Foucaultovega aparata: paradigme imunosti kot načela moderne politike. Ta razdelava mu omogoča novo interpretacijo totalitarizmov 20. stoletja, v prvi vrsti nacizma, kjer iz predhodno utemeljene teze o uničujočem presežku imunosti in njeni nujni sprevrnitvi v svoje etimološko nasprotje (skupnost) izpelje tezo o ontološki nujnosti propada nacizma. Izhajajoč iz te dekonstrukcije avtor predstavi svojo teorijo afirmativne biopolitike, ki temelji na zagovoru primata skupnega in skupnosti nad lastnim in imunim.