Borovo gostüvanje je svatba z borom, pustna šega, značilna za Prekmurje, za slovensko Porabje in širše območje na Madžarskem, na Gradiščanskem in avstrijskem Štajerskem. Besedilo govori o borovemu gostüvanju v nedeljo, 10. februarja 2002 v vasi Predanovci v Prekmurju in o razvoju in spreminjanju te šege, vse od leta 1929, ko je bilo prvo znano borovo gostüvanje v vasi.

Knjiga je namenjena v prvi vrsti Predanovčanom, da bodo imeli spomin na zadnje in na prejšnja borova gostüvanja v njihovi vasi in na vaščane, ki so v njih sodelovali; v razvoju te šege, njenih likov in prizorov se kot na gledališkem odru razgrinja dobrih sedem desetletij izredno zanimive vaške preteklosti. Knjiga pa želi prispevati tudi k boljšemu poznavanju te šege z namenom, da bi se med etnologi iz dežel, kjer ta šega obstaja, v prihodnje razvila primerjalna razprava, ki bi privedla do poglobljenih zaključkov o njenem izviru, razprostranjenosti in pomenu.

Borovo gostüvanje, značilno za evangeličanske vasi, je prvi sistematično raziskoval etnolog Boris Kuhar. Opredelil jo je kot posebno varianto starega obredja vlečenja ploha ali drevesa, ki je znano v vsej Evropi, pa tudi kot pustni običaj, pri katerem sodeluje največ ljudi in je naša najbolj množična oblika ljudske igre. Knjiga predstavlja predvsem družabni pomen šege; gre namreč za edinstveno dogajanje, v katerega organizaciji in izvedbi sodeluje vsa vas in ki daje vsem prebivalcem, ne glede na starost, spol ali družbeni položaj, možnost, da sodelujejo z delom, znanjem, iznajdljivostjo, umetniško nadarjenostjo ali pa se le dobro zabavajo v družbi sosedov, sorodnikov, prijateljev in znancev. Izkupiček je vedno namenjen v dobro vasi, največkrat za popravilo gasilskega doma ali nakup opreme. Borovega gostüvanja, ki je v knjigi podrobno opisano, se je avtorica sama udeležila, vendar pa so prikazana tudi prejšnja borova gostüvanja v vasi, spomini prebivalcev nanje, njihov odnos do vaškega izročila in gledanje na pomen te šege nekdaj in danes.

Avtorica ugotavlja, da bo le s primerjalnimi raziskavami na celotnem prostoru pojavljanja borovega gostüvanja in s pritegnitvijo spoznanj širšega kroga raziskovalcev možno odgovoriti na mnoga vprašanja o izviru in pomenu te šege. Pri tem bi bilo potrebno posebno pozornost posvetiti ugotovitvam Slavka Ciglenečkega o kultu boginje Kibele, ki je bil nekdaj razširjen po celotnem rimskem imperiju in posebno močan v Petoviji in v južnem delu province Norik (slovenska Štajerska) vse do konca 4. stoletja našega štetja, torej do dokončne uveljavitve krščanstva.

Natančneje bi bilo potrebno osvetliti tudi razvoj šege v Prekmurju, še posebej vlogo Franca Bükviča iz Lemerjev, ki je bil prvič pop v Puconcih leta 1921. O njem obstajajo pričevanja, da je kot mladenič »tako svatbo« videl v Halbreinu na avstrijskem Štajerskem, kjer je hodil v šolo, oziroma je bil tam navzoč pri vlačenju ploha. Zdi se, da je prav on pomembno vplival na razcvet te šege v Prekmurju, ki pa je imela, glede na stara ustna izročila, že starejšo tradicijo.