V monografiji avtor pokaže, da prehod iz obdobja protestantizma v katoliško dobo z vidika zgodovine jezikoslovja in rabe jezike ni bil tako oster, kot bi lahko sodili na podlagi nekaterih kulturnozgodovinskih dejstev. Izročilo jezika slovenskih protestantskih piscev se je namreč iz različnih vzrokov ohranjalo tudi v obravnavani dobi. Monografija obsega več vsebinskih sklopov. Najprej preveri, kako se je nadaljevalo izročilo slovenskih protestantskih piscev in kakšna pota je ubiral slovenski jezik v katoliški dobi. Opredeli sociolingvistične in zvrstnostne značilnosti jezikovnega gradiva, ki ga ima na voljo raziskovalec tega obdobja, ter pokaže, kako so se jeziki rabili glede na družbene položaje. Pregleda tudi, kako so slovenščino rabili v šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti. Osrednji del raziskave je namenjen pregledu slovnic, nastalih v tem obdobju. Zadnji del pa obsega kritično izdajo in analizo vseh jezikoslovnih zapisov o slovenščini v tej dobi.

Monografija Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600–1758) je nadaljevanje predstavitve razvoja in stanja slovničarstva, jezikovne rabe in misli o jeziku na Slovenskem, ki jo je avtor začel z monografijo Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem.