Žitje protopopa Avvakuma je bilo napisano v sredini 17. stoletja, ki je v ruski zgodovini nenaključno označeno za »prehodno«. Stoletje spreminjanja in nepomirljivih trenj so pogojevale okoliščine dogodkov, katerih zgodovinski oris se omejuje predvsem na obdobje, ko se zgodi prelomna cerkvena reforma. Takrat se je zgodil cerkveni razkol in so bili iz Ruske cerkve izobčeni t. i. razkolniki, ki so se zavzemali za ohranitev pretekle staroruske tradicije tako v bogoslužju kakor tudi v pismenosti in celo v vsakdanjem življenju. »Prehodno stoletje« pa je avtorica predstavila skozi »oči« razkolnika protopopa Avvakuma: njegovo življenje (biografija), družbena in literarna dejavnost so povezani v celosten in vsestranski prikaz njegovega (v žitju izpričanega) religioznega nazora. Njegovo »življenjsko« delo pa je literarno besedilo, v mnogem prelomno v zgodovini ruske književnosti, saj pisano izpod roke neanonimnega avtorja in naslovljeno kot Žitje, odpira vprašanje o začetkih avtobiografije v Rusiji.

To avtobiografsko žitje besedilo samo po sebi priča o spreminjanju naziranja človekovega položaja v Rusiji sredi 17. stoletja. A protislovja tega veka niso razložljiva brez pritegnitve zornega kota preteklih obdobij ruske zgodovine. Esejsko zasnovan vpogled v prejšnja stoletja namenoma ne skuša dokončno odgovarjati, le povezuje zgodovinske smernice, ki naj bi vodile do morebitnega ustreznega presojanja ter kritičnega vrednotenja – v družbenem, kulturnem in teološkem smislu. Žitje protopopa Avvakuma na svojevrsten način vpija obravnavane pereče teme ruske preteklosti in odpira vpraševanje o temeljih ruskega duha (ali v sodobnejših terminih: ruske mentalitete). Avvakum kot »avtor prve ruske avtobiografije« je namreč segel ne le v novoveško prihodnost, temveč tudi nazaj: do »neizpolnjenih« mest staroruske tradicije.